Davčna obravnava dohodkov delavcev, ki so napoteni v tujino-sprememba dokumenta
Delovnopravno področje napotenih delavcev ureja Zakon o delovnih razmerjih – ZDR-1 v 208., 209. in 210. členu. Določbe ZDR-1 glede povračil stroškov v zvezi z delom (130. člen) in izplačilo regresa (131. člen) veljajo tudi za napotene delavce.
Napoteni delavec je oseba, ki je zaposlena na ozemlju ene države, praviloma v državi sedeža njegovega delodajalca, ki ga delodajalec na podlagi določb iz pogodb o zaposlitvi napoti na ozemlje druge države, da tam opravlja določeno delo. V skladu z Direktivo 96/71/ES slovenska podjetja čezmejne storitve z napotenimi delavci na ozemlju EU izvajajo na tri možne načine, tako da:
- napotijo delavce na ozemlje katere od držav članic na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo in pogodbenico, kateri so storitve namenjene, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali
- napotijo delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem; ali
- kot podjetje ali agencija za začasno zaposlovanje posredujejo delo delavca podjetju uporabniku, s sedežem ali dejavnem na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem ali agencijo za začasno zaposlovanje in delavcem.
Za opredelitev davčne obravnave dohodkov napotenih delavcev ni pomembno ali gre za napotene delavce na delo v tujino, za katere delodajalec pridobi potrdilo A1 po 12. ali 13. členu Uredbe ES 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ali pa za napotene na delo v tretje države. Davčna obravnava, ki je predmet tega podrobnejšega opisa, se nanaša na napotene delavce, pri čemer pa je za opredelitev ali je delavec napoten na delo v tujino treba upoštevati delovno pravno zakonodajo, za katero je pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Določbe 208. in 209. člena ZDR-1 urejajo posebnosti delovnopravnega statusa delavca, ki ga delodajalec začasno napoti na delo v tujino. Če je delavec začasno napoten na delo v tujino, mora v skladu z 209. členom ZDR-1, pogodba o zaposlitvi poleg obveznih sestavin po 31. členu ZDR-1 vsebovati med drugimi tudi določbe o trajanju dela v tujini, praznikih in dela prostih dnevih, višini plače in valuti, v kateri se le-ta izplačuje, dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini, drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini, načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje, in pogojih vrnitve v Slovenijo. Več o delovno pravni ureditvi položaja napotenih delavcev objavljeno na spletnih straneh MDDSZ.
Delavec v primeru začasne napotitve na delo v tujino v tujini opravlja delo za delodajalca, ki ga napotuje, in ostaja v delovnem razmerju z delodajalcem, ki ga napotuje na delo v tujino. Pri tem ni dovoljeno, da bi napoteni delavec sklepal dodatno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem v tujini, kamor je napoten. Dodatno delovno razmerje je omejeno z določbo 66. člena ZDR-1, ki predvideva možnost, da delavec kombinira več zaposlitev s krajšim delovnim časom na podlagi več sklenjenih pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom pri različnih delodajalcih. Pogoj pri tem je, da tako skupno dosežen delovni čas ne presega polnega delovnega časa, določenega z zakonom.
Če ima delavec sklenjeno pogodbo o delovnem razmerju tudi z delodajalcem v tujini, se v tem delu ne obravnava kot delavec napoten na delo v tujino ampak kot delavec, ki ima sklenjeno pogodbo s tujim delodajalcem.
Davcna_obravnava_dohodkov_delavcev_ki_so_napoteni_na_delo_v_tujino