Višja minimalna plača in drugi dohodninski razred?
Ena izmed stalnih tem v prvih tednih vsakega novega leta je minimalna plača. To formalno določi minister za delo, družino in socialne zadeve, navadno želi vsaj dajati vtis, da se pogovarja z delodajalci in sindikati, v zadnjem času pa se navadno ubere rešitev, ki je bližje željam predstavnikov dela kot kapitala.
Povprečna letna rast minimalne plače je v zadnjih štirih letih obsegala 6,2 odstotka. To je bilo obdobje majhne rasti cen življenjskih potrebščin, tako da se je realna kupna moč prejemnikov najnižjih plač nezanemarljivo povečevala.
Inflacija pa je v zadnjih mesecih dobila krila. Košarica potrošniških dobrin je po zadnjih podatkih stala za 4,9 odstotka več kot pred letom dni. Minister Janez Cigler Kralj bo pri določanju minimalne plače moral upoštevati inflacijo, a to nujno ne pomeni avtomatičnega petodstotnega dviga minimalne plače. Če namreč upošteva povprečno rast cen minulega leta, je inflacija po prvih ocenah državnega statističnega urada znašala le 1,9 odstotka.
Sindikati na drugi strani pozivajo k dvigu minimalne plače za 10,7 odstotka, z lanskih 1.024 evrov bruto na 1.133 evrov bruto.
Strošek delodajalca bi se z zdajšnjih 1.189 evrov povzpel za nekaj manj kot 130 evrov, neto plača bi se s 736 evrov povzpela za 52 evrov, na 788 evrov, v državne blagajne pa bi se tako nakapalo dodatnih 75 evrov. Ob taki rasti minimalne plače bi odveč postala dodatna olajšava, ki prejemnikom plač do 1.110 evrov bruto dodatno znižuje osnovo za plačevanje dohodnine.
Sindikati in levi pol slovenske politike so predlogu spremembe splošne olajšave – po vladnem predlogu bi se del neobdavčenega dohodka s 3.500 evrov postopoma do leta 2025 dvignil na 7.500 evrov – nasprotovali, saj so poudarjali pomen stabilnih javnih financ. Četudi je težko nasprotovati uravnoteženim prihodkom in odhodkom države (resnici na ljubo se za uravnoteženje da veliko narediti na tej strani, a to je druga tema), pa je vztrajanje pri splošnih olajšavah, ki z izjemo simboličnih popravkov v letu 2020 veljajo od leta 2013, težko razumljivo. Morda je 7.500 evrov splošne olajšave za slovenske javne finance neprebavljivo, a okvirji za pobiranje davkov po 29-odstotni rasti povprečne plače ne morejo biti enaki. Od zaskrbljenih nad prihodnostjo javnih financ bi pričakoval predloge skromnejših dvigov splošne olajšave, ne pa kazanje na delno razbremenitev tistih, ki danes plačujejo najvišje davke v državi (in ne pozabimo, da so to stopnje, po katerih smo med rekorderji v Evropi).
Kakšne so posledice vztrajanja pri splošnih in dodatnih olajšavah, se nazorno izraža v minimalni plači, ki je vsako leto bolj obdavčena. Leta 2013 je šlo od minimalne bruto plače za prispevke in dohodnino 23 odstotkov, pri predlaganih 1.133 evrih bruto minimalne plače bi ta stopnja poskočila na 30 odstotkov. Medtem ko je leta 2013 prejemnik minimalne plače v blagajno plačeval simboličnih osem evrov dohodnine na mesec, bi letos ob uspehu sindikatov 95 evrov.
Če bi pri vprašanju dohodnine prevladala (verjetno pretirana) skrb nad javnimi financami, bruto minimalna plača pa bi še naprej rasla tako kot v zadnjih štirih letih (v povprečju za 6,2 odstotka na leto), bi čez tri leta prejemnik minimalne plače (nekaj več kot 1.300 evrov bruto) pristal v drugem dohodninskem razredu.
Vse omenjeno seveda še bolj velja za prejemnike višje plače od minimalne, ki imajo od skoraj vsakega poviška bruto plače manjši dodatni neto zaslužek. Ob nespremenjenih davčnih okvirjih se obdavčitev dela z rastjo plač – lep del teh zaslug ima letos sicer javni sektor – zvišuje. Od priporočil OECD, ki nam svetuje nižjo obremenitev dela in višjo obdavčitev premoženja, se tako še bolj oddaljujemo.
Vir: finance.si